Omemba: Lucija Stepančič

»Domislil sem se, da je punk veličastna, avtentična glasba, pravcata askeza naše dobe, le poslušati se ga na žalost ne da.«

»Saj morajo nekje na svetu obstajati potresi in cunamiji, ki odnašajo nevšečne zaročenke? Če je na svetu ali v vesolju kaj pravice, jih lahko naročiš kar po telefonu in se zraven še zmeniš, da odnesejo res samo njo, ne pa na primer tudi laptopa. Nekaj bo vsekakor treba storiti, sicer bo tole trajalo do konca življenja.«

»Podoben sem mu postal, vsa ta sentimentalnost in svetobežnost, občutki, ki se prelivajo čez vse robove, in to tako poetično, da nimaš kam s tem.«

»Prišlo ji je. Prišlo mi je. Obležala sva v tistem seksi somraku od spuščenih žaluzij, šele takrat sem opazil, da sva vse to uganjala v prisotnosti premnogih sobnih rastlin, ki so se držale, kot da imajo o vsem videnem svoje mnenje, popolnoma izoblikovano in seveda tudi popolnoma nezmotljivo.«

»Tudi lik Tita je smešen na soroden način, prek stereotipizacij; v delu Adolf in Eva namreč nastopa kot megalomanski, premeten ženskar, ki živi na veliki nogi.«

»Kljub biografski smiselnosti Tita kot 'balkansko gostoljubnega' šarmerja, ki nenehno pije slivovko in rakijo ter kadi Davidoff, te stereotipizacije zaradi časovne distance in pogostosti nekoliko izzvenijo tudi kot orientalistični poudarki.«

»Idejna raven Adolfa in Eve nam like predstavlja kot svojevrstne arhetipe, ki se, ne glede na zgodovinski trenutek, nekako udinjajo in ustvarjajo enake politične tokove, kot jih iz zgodovine že dobro poznamo.«

»Prinaša nam uvid, da se zgodovina v variacijah vedno znova ponovi in da duh nacizma še vedno – ali celo vedno bolj – živi med nami.«

»Roman je spisan fragmentarno, kot niz oštevilčenih poglavij na način kanoničnih besedil...«

»Roman Škrbine je zgodba o nenapisanih zgodbah, ki jih piše nekdo drug...«

»Roman Naj me kdo zbudi se predstavlja kot reinvencija in posodobitev ljudskega motiva mrtveca...«

»To je zbirka o minevanju in poslavljanju. Vsem znana intimna usoda, spisana na pretanjen in življenjski način, kakor da bi nas pesnica povabila v prostor, v katerem se odvija njena zgodba. A iz verza v verz nam postaja bolj in bolj jasno, da je nebo pod vodo še mnogo več kot zgolj to.«

»Njegova poezija je obenem osebna in družbeno kritična, njegov glas je glas mladega posameznika, a tudi katerega koli pripadnika manjšin.«

»Škrjanec v tem delu ostaja zvest samemu sebi in svoji značilni govorici lepega in spretnega pogovornega idioma, ki beleži konkretne reči in zapisuje imena bližnjih, 'brez zadrege se vtika v vse mogoče'; si zastavlja vprašanja in je naravnan na iskanja, ki iščejo z vsemi čutili; a še vedno primarno s pogledom in pa s tipom (dotikom).«